Že kot otrok sem si zelo želela psa. Ob zaključku osnovne šole pa se mi je želja izpolnila in k nam je prišel dalmatinec Atos. Šolala sem ga in z njim opravila tudi izpit II (sedanji IPO 2) ter se uspešno udeleževala tekmovanj šolanih psov.

Kmalu po selitvi iz Ljubljane na Štajersko, v majhno vasico blizu Žalca, sta se nam pridružila še šarplaninec Kan in velika šnaucerka, barve poper-sol, Orna sa Gvozda. Kmalu se nam je pridružil dalmatinec Lucifer Županjski in z njim se je moja pot nadaljevala v razstavne vode, saj je dosegel zelo lepe uspehe – 1 x BIS na mednarodni razstavi v Zagrebu, 1 x rez.BIS na mednarodni razstavi v Varaždinu, bil je tudi multi šampion.

Leta 2001 pa sem dobila kraškega ovčarja, z imenom Feld Silber. Njegov največji razstavni uspeh je bil na evropski razstavi v Celju, leta 2010, ko je na specialni razstavi , že kot veteran, dobil laskavi naziv Prvak pasme.

Ves ta čas sem imela samo večje pasme, manjše pasme mi niso bile tako pri srcu kot velike. Pred 11 leti pa so moji starši nabavili belega višavskega terierja in takoj se mi je prikupil s svojo teriersko živahnostjo. Ugotovila sem, da manjše pasme pravzaprav sploh niso napačne, nasprotno, prav prijetno sem se počutila, ko sem lahko višavčka vzela tudi v naročje in ga »pocrkljala«. In tako sem začela razmišljati o nakupu terierja, vendar takšnega, ki je še bolj redek pri nas.

Začelo se je brskanje po internetu, knjigah, obiski razstav, kjer sem se lahko pogovorila z lastniki in vzreditelji različnih vrst terierjev. Gledala sem predvsem na značajske lastnosti psov, kajti želela sem psa, ki bi imel vse, kar ima veliki, vendar v »miniaturni« izvedbi. V ožji izbor sta prišla cairnski terier, ta majhni pes z velikim srcem, za katerega sem po pogovorih z lastniki in vzreditelji ugotovila, da so v njem združene vse dobre lastnosti mojih prejšnjih psov. In pa lakeland terier, eleganten, živahen in vedno na igro pripravljen terierček.

Potem pa je prišlo na vrsto razmišljanje, psa ali psico. Vzreja psov je bila že ves čas moja želja, saj menim, da je to krona kinologije. V ta namen sem pred leti tudi nabavila veliko šnaucerko, žal pa se je zaradi hormonskih motenj, ki jih je imela psička, njena brejost tragično končala za mladičke in skoraj tudi za njo. Takrat sem misel na vzrejo opustila, je pa še vedno tlela v meni. Tako sem se odločila, da bomo imeli psičko carinskega terierja. Na srečo, je ravno takrat imela mladičke psička Rajka Rotnerja, ki je prvi pripeljal to pasmo v Slovenijo. Tako je v naš dom prišla mala Puma Dobart. Mesec dni kasneje pa sta se nam pridružili lakeland terierki Slicey Urphee , katera je v slovensko rodovno knjigo vpisana pod številko 1 in Slicey Ula up,ki je vpisana pod številko 2. Polsestri, priznanega vzreditelja Denysa Lorraina iz Italije. In tako se je začela moja vzreja cairn in lakeland terierjev.

Psarna Danatera je družinska psarna, kjer moji psi bivajo v sožitju drug z drugim pa tudi z mačkom Zeusom v hiši, kot družinski člani. To pa je tudi eden od pogojev novim skrbnikom mojih mladičev- da bo pes družinski član, ki bo živel z njimi in ne zunaj, zaprt v kakšnem pesjaku. Kot vesten vzreditelj pa sem vedno na razpolago novim lastnikom za morebitna vprašanja, ravno tako želim, da skupaj rešujemo morebitne probleme, če se ti pojavijo.

Natalija Dragan-Gajari